Globalna vas

Milan Greiner že 55 let živi v Švici, oglaša se iz svoje vasi Oberdiessbach. Najprej je bil zaposlen kot šef gradbišča, potem pa spoznal švicarsko Heidi, s katero sta si ustvarila družino in odprla svoje podjetje. Pravi, da ima dve domovini, tudi zato ju v okviru slovenskega društva Kulturni most Švica–Slovenija vestno povezuje. Ker je pobudnik pobratenja občin Lützelflüh in Velike Lašče, bo 9. aprila 2026 v Velike Lašče pripeljal skoraj 50 Švicarjev. Pripoveduje o življenju v Oberdiessbachu, o čevapčičih, ki povezujejo narode, o zborovskem petju in planinarjenju.

Teja Goli pravi, da je že ob prvem turističnem obisku Islandije začutila magičnost otoške države, v kateri zdaj živi. Najprej se je zaljubila v deželo, potem še v Islandca. Je mlada podjetnica, ki se ukvarja z aplikativno improvizacijo, metode improvizacijskega gledališča uporablja na svojih tečajih in delavnicah. Poleti, ko so dnevi daljši oziroma neskončni, pa sede za volan. Je voznica avtobusa do 19 sedežev, po Islandiji vodi skupine turistov kot “driver guide”. Pravi, da je na Islandiji velik poudarek na biohekanju, prebivalci v različnih delih leta uživajo melatonin ali nosijo očala z rdečimi lečami. Zdravniki pa ljudem, ki so zaradi teme depresivni, svetujejo, naj se kopajo v geotermalnih bazenih.

Natalija Mucyo Waldhuber je delegatka Evropske unije za razvojne projekte, ki že peto leto živi in dela v Ruandi. Pravi, da so Ruandci čudoviti ljudje, dežela pa s čistočo in hitrim razvojem upravičuje poimenovanje afriška Švica. V parlamentu prevladujejo ženske, v državi pa je čutiti energijo večinskega mladega prebivalstva. Nekdanja atletinja je tam našla tudi ljubezen, priimek Mucyo pomeni svetlobo, razsvetljenje. Po poroki v Sloveniji so mladoporočenca v domači hiši v mestu Kigali čakali sprejem in poročna darila: veliko riža, krompirja, sadja in pijače. Natalija Mucyo Waldhuber pripoveduje tudi o opazovanju gorskih goril v naravnem okolju.

Špela Bavčar živi ob severnem delu plaže Manly v Sydneyju in je specialistka onkologije za male živali. Njeni pacienti so večinoma psi in mačke, se je pa v Avstraliji srečala tudi z bolj eksotičnimi živalmi, s kuščarji, pticami in kačami, prosili so jo za nasvet pri zdravljenju koale z levkemijo in koale z nosnim tumorjem. Pravi, da bi se lahko od živali naučili marsikaj, predvsem, kako živeti v trenutku, ne pa za jutri. Veterinarka je zaposlena v bolnišnici, v kateri snemajo priljubljeno televizijsko oddajo Bondi Vet, v njej je enkrat nastopila tudi sama. Razlaga, da pozna živalske paciente po imenu, v času praznikov pa prejme številne voščilnice njihovih skrbnikov.

Lovro Bajc z družino živi v kraju Lappeenranta na jugovzhodu Finske. Po profesionalni karieri hokejista se je posvetil trenerstvu in doktorskemu študiju trenerstva v vrhunskem športu. Že ko je prvič stopil iz letala, se je zaljubil v finski način življenja: brez hitenja, brez vročine, z veliko narave in zelenih površin. Pripoveduje, da se na globoko zamrznjenem jezeru pri njih igra hokej, dirkajo celo z avtomobili, njihov neuradni olimpijski šport pa je lovljenje rib. Po desetih letih življenja v deželi tisočerih jezer doma kuhajo slovensko-finsko hrano, Lovro Bajc pa kljub vsemu pogreša popoldanske kave in Alpe.