Globalna vas

Urešino je mesto na japonskem podeželju, na otoku Kjušu. Tam živi Vera Tokunaga, ki se je poročila z Japoncem, prevzemnikom družinskih čajnih nasadov in tovarne čaja. S tremi otroki živijo v večgeneracijski hiši; Slovenka se je navadila na nekatere nove običaje, tudi sama zdaj kdaj nese čaj in hrano prednikom na oltar, v pogovoru pa razmišlja tudi o vlogi ženske v japonski družbi in družini. Med drugim pove, da med šolskimi poletnimi počitnicami šolarji ob pol sedmih skupaj telovadijo, da se ne bi polenili.

Andreja Kumer-Jonikaitiene je prevajalka, ki je šla s trebuhom za kruhom. Je tudi sodnica golbala, športa za slepe in slabovidne, prav na litovskem golbal igrišču pa je spoznala svojega moža. Pravi, da Litvo pogosto preletavajo droni, a so o tem prebivalci obveščeni po geolokaciji. Sogovornica z družino živi na obrobju Vilne, blizu jezerskega letovišča Trakai, ki jo spominja na slovenski Bled. V pogovoru govori tudi o poganskih običajih, o vračanju k poganskim koreninam ter o svetlobi in temi.

Še preden se je Jasmina Polovič preselila v Oklahomo, jo je že kontaktirala Bosanka, ki je videla njeno ime in priimek na seznamu, in ji povedala, da jo preostali Balkanci veselo pričakujejo. “Varnost osebnih podatkov je drugačna, jugoslovanska nadetnična identiteta nas še vedno povezuje. Imamo društvo študentov nekdanje Jugoslavije, čeprav sem za zdaj edina, ki sem bila rojena v Jugoslaviji,” pove v smehu. Doktorska študentka medicinske antropologije pripoveduje tudi o sezoni tornadov, ko se po obvestilu kdaj skrije v omaro in obda z žimnico.

Jure Aleksejev je študiral na Imperial College London in na Oxfordu naredil doktorat iz strojništva. Danes dela na Imperial College London kot laboratorijski administrator in živi v severnem delu Londona. Pravi, da za najemnino porabi 65 odstotkov neto plače, kar je še malo, saj so razmere na najemniškem trgu milorečeno katastrofalne. Opaža, da je življenje usmerjeno navzven, dnevne sobe so manjše, saj se družbe zbirajo v pubih in na dogodkih, Angleži pa (presenetljivo) niso tako obsedeni z avtomobili kot Slovenci. Jure Aleksejev, ki je kot gimnazijec napisal najboljši esej na svetu, pozneje pa izdal dve knjigi, še zmeraj veliko bere. Naveže se na Cankarja: “Čeprav Slovenci radi citiramo Cankarja, smo politično asertiven narod, Angleži so v marsičem bolj družbeno pasivni. Cankar je v Hlapcih bolj zadel angleški kot slovenski značaj.” V pogovoru pove tudi, zakaj se ti v Londonu lahko zgodi prav vse.

Zala Pezdir je antropologinja in plesna pedagoginja, ki živi v švedskem univerzitetnem mestu Uppsala. Tam tudi sodeluje pri plesnem projektu, kjer predšolski otroci plešejo s starejšimi, ki imajo demenco. Otroci dobijo pozornost in pohvalo, starejši življenjsko energijo, pravi plesalka. V prostem času izvaja akrojogo in trenira krog v zraku, pomembno se ji zdi, da smo v odraslem življenju še kje začetniki, da se učimo novih stvari. Govori tudi o tem, kaj imajo Švedi na mizi. Partnerjeva mama za božične praznike naredi hrib, grmado dobrot, sladkarij in ogljikovih hidratov, v Uppsali pa so picerije povsod, če je v najmanjši vasi sredi gozda restavracija, je gotovo picerija.